1. Vrata, ki širijo pasji in mačji svet
Še nekaj let nazaj smo lahko le v ameriških filmih občudovali domače ljubljence, pse in mačke, ki se prosto sprehajajo v hišo ali stanovanje in spet ven skozi posebna vratca z loputo. Danes to ni več novost v naših domovih, čeprav se lastniki psov z nezaupanjem lotevajo predelave svojih vrat. Naslednji podatki in izkušnje bodo morda razblinili pomisleke tistih, ki še oklevajo.
Različne velikosti vrat, ki jih dobite na našem trgu, so primerne vse pasme psov razen največjih. Pri tem je bolj kot višina vratc pomembna višina, na katero vrata namestimo, saj se tudi večji pes ne bo obotavljal dvigniti nog, teže pa se bo splazil skozi prenizko postavljena vratca. Odprtino zapira loputa, ki pri različnih izvedbah lahko prepreči prehod v eno ali obe smeri in ob robovih tesni ter preprečuje prepih.
Kdaj in zakaj je pravzaprav priporočljivo, da se odločimo za taka vratca?
Pasji svet ima svoje posebnosti in je včasih postavljen na glavo: kuža je na vrtu, tam je pestrost, ki jo potrebuje. Mili pogled skozi okno in praskanje po vratih nas nato želi prepričati, da si naš štirinožec nadvse želi naše družbe, ker je socialna žival in deluje dobro le kot del krdela, del naše družine.
In ko nas – ponavadi nas vedno – prepriča, odpremo vrata in osrečimo nežno pasjo naravo. Ampak kmalu se zgodba ponovi v obratni smeri. Moji dve pasji duši, vajeni skoraj brezmejne svobode, bi pasja vratca težko pogrešali na primer pozimi, ko so vhodna vrata vedno zaprta. Neizmerno uživata v zimi in snegu, ampak za popolno srečo potrebujeta dostop do svojih sokrdelnikov.
Učenje oz. privajanje na novo pridobitev še za največje trdobučneže ne traja več kot nekaj poizkusov s slastno nagrado na drugi strani vrat. Tudi za mladička pri dveh mesecih in pol vratca niso bila nikakršna ovira: najprej odriv z glavo, nato prednji tački, potem pa trebušček in zadnji tački prilezeta kar sami. Še trimesečni bratec na obisku najprej le opazuje to spretnost, potem pa jo ucvre skozi na prosto tudi sam. Seveda vsi naši mačji člani družine pasja vratca z veseljem uporabljajo!
Če vas ne potrejo sledovi nekaj blatnih pasjih tac na tleh in če nekaj pasjih dlak na preprogi ne uniči vaše dobre volje, odprite dom svojemu prijatelju skozi opisana vratca. Boste videli, izplača se!
2. Vožnja z avtomobilom
Če ima skrbnik mladička srečo, da je naletel na vestnega in odgovornega vzreditelja, potem je slednji svoje mladičke že privajal na vožnjo z avtom. V obdobju do dvanajstega tedna starosti so te izkušnje zelo pomembne, saj se kuža novih stvari ne boji pretirano, ampak je le radoveden. Če mu predstavimo novosti na primeren način, je uspeh zagotovljen. To isto velja tudi za vožnjo z avtom: postopno privajanje, spoznavanje notranjosti avta, kratke razdalje, … Če je prva vožnja z avtom tista, ko mladička peljemo v novi dom, potem je še toliko bolj pomembno, kako bomo to izvedli.
Pred vožnjo naj kuža ne zaužije ničesar, da ne bomo s polnim želodčkom izzivali nesreče. Po možnosti naj bo vsaj med prvo vožnjo v varnem naročju na zadnjem sedežu. Tam vozilo zagotovo najmanj niha in kuža vam bo hvaležen. Tudi sicer je vožnja na zadnjem sedežu avtomobila najmanj stresna, saj je kuža v bližini vas in pod stalnim nadzorom. Dokazano je, da je z varnostnim pasom pripet kuža na zadnjem sedežu za voznikom tudi najbolj varen.
V kolikor se boste odločili za kletko v prostoru za prtljago, naj bo ta ustrezne velikosti.
Če ima kuža težave pri vožnji, mu je slabo, bruha, se obilno slini in v avto vstopa z očitnim odporom, sezite po naravnih (homeopatskih) pripravkih proti slabosti in bodite potrpežljivi.
3. Spoznajmo svojega psa: vse o tem, česar vam nihče ne pove
Napotki o vzgoji od prvega dne, o tem, kako pes razume vaše vedenje in kako se nanj odzove, zakaj pes naredi nekaj, česar si ne znamo razložiti… in kaj naj naredimo takrat mi,…. Veliko vrašanj in še več odgovorov, saj je vsak kuža (p)osebnost zase! Toplo priporočamo uporabno branje dveh knjižic:
- VZGOJIMO PSA UČINKOVITO, A PRIJAZNO – mag. Sabina Stariha Pipan, dr.vet.med., CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA, 2013
Slovenski kinološki priročnik, ki ga je izdala Celjska Mohorjeva družba, nastal pa je pod peresom mag. Sabine Stariha Pipan, dr.vet.med. Z ilustracijami ga je odlično opremila Barbara Dimec, dr.vet.med.
Avtorico bralci revije Moj pes poznamo že dolga leta, saj so njeni prispevki o pasji psihologiji zagotovo ena najbolj branih rubrik v reviji. Razveseljivo je, da je njeno sicer zelo strokovno podkrepljeno pisanje preizkušeno v dolgoletni praksi in zato zelo uporabno prav za vsakega skrbnika psa. Nova knjiga je ravno prav obširna, da jo z veseljem vzamemo v roko, ravno pravega formata, da nas bo spremljala tudi izven doma, ravno prav razčlenjena, da bomo hitro našli odgovor na trenutno vprašanje. Gre za učinkovito, vendar prijazno metodo, ki je zgovorno opisana v priročniku z mnogimi praktičnimi nasveti. Knjiga je kot nalašč za skrbnike bernijev, ki nas t.i. “klasična” šola z uporabo sile spravlja v dvojni obup: ker ne deluje in ker je nesrečen tudi naš pes. Ker še vedno velja, da se učimo celo življenje, je naložba v opisani priročnik vsekakor zelo smiselna in je bodo naši psi zagotovo najbolj veseli.
Naslov za naročanje: info@celjska-mohorjeva.si oziroma spletna stran: www.mohorjeva.org. Nakup priporočamo!
- »TO, PRIDEN!« – Karmen Zahariaš, 2004, samozaložba
Po resnično dolgem času, lahko bi rekli po »sedmih sušnih letih«, je izšla nova publikacija, namenjena skrbnikom psov. Avtorica knjižice je dolgoletna inštruktorica šolanja psov v kinološkem društvu Krim v Ljubljani, poznana mnogim kinologom in ljubiteljem psov po sodobnih, prijaznih metodah učenja. Zato ni naključje, da na prvo mesto v knjižici postavi poglavje o vodnikovi avtoriteti – pogoju za uspešno vzgojo in šolanje. Da bi lažje razumeli pasje razmišljanje in včasih odpravili vedenje, ki skrbniku ne ustreza, je potrebno poznati tudi ostale nagone (krdelni, obrambni), t.j. prirojeno vedenje psa. V knjižici so nanizana najnovejša spoznanja, kako vzgajati psa, ne le v šoli in za tekmovanja, temveč za vsakdanje življenje vsak dan od malih nog na psu zanimiv in razumljiv način.
Knjižica odgovarja na številna vprašanja, je slovar za sporazumevanje skrbnika s svojim psom in hkrati prevaja govorico človeškega telesa v pasji jezik. Pove nam, zakaj je pomembno, da v odnosu s psom nadzorujemo svojo telesno držo, saj vsaka kretnja psu nekaj pove.
Pes se (enako kot človek) lahko uči in razmišlja le, če ni v stresu. Pes, ki je prestrašen, se ne uči, ne odloča o svojem vedenju, nima na izbiro možnosti, da se sam odloči, ali bo nekaj naredil prav ali narobe. Vsak pes je osebek zase, splet prirojenega vedenja in pridobljenih izkušenj. »Če svojega psa dobro poznamo, lahko njegovo nagonsko, t.j. prirojeno vedenje, preusmerimo v primerne nadomestne aktivnosti,« piše Karmen Zahariaš.
Poleg skrbi za telesno pripravljenost moramo poskrbeti tudi, da bo pes umsko dejaven. »Pes, ki se s svojimi uspehi nenehno potrjuje, je zadovoljen in življenje z njim je prijetnejše. … Ker pes ni stroj, ki bi ga lahko izklopili, kadar nimamo časa zanj, ampak živo bitje s svojimi posebnostmi in potrebami, se moramo skrbniki marsikdaj sprijazniti z različnimi omejitvami in odrekanji ter temu primerno prilagoditi način življenja. Pa vendar, pasje prijateljstvo vse odtehta.«
V knjižici “TO, PRIDEN! “ so zbrani osnovni napotki za vzgojo in šolanje psov po načelih pozitivne motivacije. Knjižica je osnova za praktično delo v tečajih šolanja psov v KD Krim.
Knjižico “TO, PRIDEN! “ lahko naročite na naslovu karmen.zaharias@siol.com ali po telefonu 041/679-578.
Mojca Sajovic
facebook.com/moj.berni
