Po izgubi prejšnjega psa sam nisem zdržal niti dneva. Še isti večer sem našel oglas o prodaji dveh mladičev bernskih planšarjev ter ob devetih zvečer poklical, ali so še na voljo. Bila sta na voljo še samička in samček. Seveda, takoj naslednji dan jih je bilo potrebno iti “samo” pogledat. Pisalo se je 29.2.2011, ko je ljubezen na prvi pogled med nama tako preskočila, da sem te kar nemudoma odtrgal od tvoje mame in te še isti dan odpeljal k sebi domov. Tudi vsem domačim si kaj hitro zlezla pod kožo in kot prva psička si si izborila tudi svoje mesto v hiši. Prvega pol leta sicer samo na stopnišču, kjer si preživela večino svojih noči ali pa si se skrila pred poletno vročino, nato pa si počasi – prostor za prostorom – spoznala celotno pritličje. Tam te danes tudi zelo pogrešam. Ni te v kuhinji niti na hodniku niti pred vrati, kjer si me počakala…, tam so samo čevlji, tebe pa od nikoder.
Kaj hitro si vzpostavila zaupljiv odnos tudi z mojo mami, s katero sta postali pravi prijateljici in se skupaj vsak dan podali na dva uro dolga sprehoda. Teh dolgih sprehodov ti žal po mamini smrti nisem več mogel zagotoviti, pa vendar si jih še vedno neizmerno oboževala prav do svojega predzadnjega dne, ko sta z očetom odšla še na zadnji dolg sprehod. Leto 2017 je bilo za tebe, Kaja, še hujše kot zame, saj si za vedno izgubila kar dve dragi osebi (poleg moje mami še ata) in sam sem začel z rednim delom. Vem, zadnja leta so bili tvoji dopoldnevi samotni, zato si komaj čakala naju z očetom, da se vrneva z dela, nato pa si ves preostanek dneva ostala v najini bližini. Vsem nam si spremenila pogled na svet. Potrebovala si mojo ljubezen, a si mi jo vedno vrnila z dvojno mero.
Tvoje življenje pa vseeno ni bilo lahko, saj te je pri komaj dveh letih nekdo želel zastrupiti. Kljub tvojemu prefinjenemu smrčku, ki je vedel, kaj je za tebe dobro in kaj ne, si se – neutrudna borka – komajda izvlekla.
Na bernskem pikniku na Vačah leta 2015 ti je pričela teči kri iz tačke: mislil sem, da si se porezala na sprehodu, a se je na koncu izkazalo, da je šlo za nevrofibrosarkom, po slabem letu pa se je na nogi pojavil še mastocitom. Tudi njiju si uspešno premagala. V letu 2018 ti jo je spomladi zagodel klop, ki ti je prinesel anaplazmozo, v avgustu pa se ti je zasukal še želodec. Tudi želodec smo odvrteli ga prišili na steno in vse do lanskega decembra si bila videti prav zdrava. Sredi decembra so tvoje oči izgledale rahlo vnete, a se kljub kapljicam niso pozdravile: oko je postajalo vedno bolj sivo. Po pregledu pri oftalmologu smo ugotovili, da imaš v očesu novotvorbo, zato si morala postati še »enooki gusar«. Izvidi so pokazali, da gre za histiocitni sarkom, ki morda ni bil v celoti odstranjen ali pa je še najverjetneje šlo za metastazo. Sprijaznil sem se, da se bo najino skupno zemeljsko življenje kmalu končalo. Izgledala si dobro, vendar zadnje dni nisi jedla s takšno slastjo kot običajno, saj si izgubila zaupanje vame, ker sem ti kar naprej tlačil v tvoj gobček neke »neokusne bombone«. Živahna pa si ostala vse do zadnjega dne, ko sva se zjutraj še božala. Res da nisi hotela iz hiše, težko sem te prepričal, da me počakaš zunaj, a si me kot vedno ubogala in odšla ven. Malo si se sprehodila po dvorišču, nato pa si se ulegla na prijetno sonce na teraso, od koder si odšla preko mavrice med svoje bernske prijatelje.
Pogrešam te.
Matej Accetto
facebook.com/moj.berni
