ŽIVIJO V NAŠIH SRCIH

Člani skupine Moj berni ste vljudno vabljeni, da nam pošljete besedilo in fotografije, s katerimi boste delili spomin na vašega nepozabnega bernija.

 

Kdor ni še nikdar žaloval za svojim kosmatincem, ne zmore razumeti, kakšna praznina nastane, ko umre ljubljeni pes. Pomembno je, da se zavedamo svoje pravice do žalovanja in da svojo bolečino delimo z ljudmi, ki nas razumejo, pravi dr.Metka Klevišar, avtorica mnogih prispevkov na temo žalovanja.

Neobhodno je tudi, da skupaj žalujemo, ko odhajajo berniji, ki so zaznamovali del človeškega življenja. Z njimi v pasja nebesa odhaja tudi delček nas samih in prav je tako. Vsak pomladni popoldan, vsako nežno poletno jutro, vse zlatorumene jesenske poti, vsak zasneženi zimski dan nam bo za večno ostal v spominu zato, ker smo ga preživeli z njim, z našim bernijem. Nihče nam ga ne bo mogel ukrasti iz srca, tudi potem ne, ko se bodo za vedno zaprle sijoče temno rjave oči, ko bo živahen rep nehal pometati kozarce z mize, ko nas ne bo več dregal pod komolce njegov vztrajni smrček.

KO PRIDE ČAS ŽALOVANJA
Pogovarjali smo se z dr.Metko Klevišar, radioterapevtko in onkologinjo v pokoju

Lord Byron
Napis na spomeniku novofundlandskega psa
(knjiga Pesmi in pesnitve)

Kadàr se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah – le po rodu znan,
takrat klesàr napne prav vse moči,
da mrtvi z žare čim bolj zablesti,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti
kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti.
A bedni pes, ta tvoj prijatelj vdani,
ki prvi te pričaka, prvi brani,
ki v tvojem srcu svoje ima srce,
ki srečen je, če zate v ogenj sme –
ta gre v pozabo, ker mu ne prizna
Bog duše, ki na svetu jo ima;
medtem ko človek, ta mrčes mrčesa,
lahko s kesanjem upa na nebesa.
O, človek, bedna, enodnevna muha,
ti hlapčevsko ničè, ti cvet napuha!
Kdor te spozna, te s studom zapusti,
ti grudica izprijene prsti.
Prijateljstvo ti je le goljufija,
ljubezen – strast, smehljaj – hipokrizija!
Če na dve nogi vstala bi žival,
bi se lahko v dno duše sramoval!
Kdor pred to žaro si postal – odidi!
ni vredna, da ti jo oko sploh vidi:
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega imel sem – tu leži.