Per Aspera Ad Astra Fellow ( 21.12.2009 – 21.11.2022)

Če kateri, potem gredo v nebesa vsi bernski planšarski psi in blagor nam, ki verjamemo v posmrtno življenje

21. novembra, mesec dni, preden bi upihnil 13. svečko na tradicionalni pasji rojstnodnevni torti, je odšel v nebo moj Fellow.

Pravzaprav že dobrih pet let ni bil samo moj, saj sem ga kot terapevtskega psa skupaj s Fani delila s številnimi otroki in mnogimi odraslimi. Pri vseh brez izjeme, tudi pri tistih, ki so bili do psov zadržani ali so se jih bali, je bil občudovan in sprejet z navdušenjem. Njegov zadnji delovni dan je bil štiri dni pred njegovim poslednjim. Bila sva v ljubljanskem oddelku vrtca, kjer je razveselil otroke s posebnimi potrebami. Idealen terapevtski pes, je rekla najina mentorica, najboljši.

Fellow je bil res najbolj poseben od vseh mojih osmih dosedanjih bernijev. Bil je poseben že zato, ker je bil otrok pasje ljubezni med mojo Latino in Adisom Bernieshine. Paritev med nežnima pasjima zaljubljencema je stekla kot namazana, še preden sva se z Adisovim lastnikom uspela dogovoriti, kje bo kdo stal in pomagal. Naš prisrčni dečko je bil eden izmed petih moških potomcev. Prav hitro smo pometli z dvomi, ali in kdo bo ostal doma. Od vsega začetka je bil zabaven, prikupen, duhovit, radoveden.

Bil je vljuden in preudaren, sprehodi brez vrvice po ljubljanskih Murglah so mu prinesli sloves zanesljivega in prijaznega spremljevalca. Do Jenny je bil nagajivo pokroviteljski, kot se starejšemu članu krdela spodobi, s Fanči pa sta tvorila posrečen in ljubezniv »medvedkast« par, za katerim je naklonjeno pogledal vsak ljubitelj psov. Odpoklic je bil sprva zanj le »nakladanje«, vendar mu je zrelost prinesla tudi spoznanje, da mu je z nami najlepše.
Njegov čut za družabnost ga je vedno popeljal novim prijateljem naproti. Obiskovanje male šole je bilo zanj prava žurka, v tisti »tazaresni« šoli pa je kljub mladosti pokazal, da je iz pravega testa. Na testiranju o primernosti za terapevtskega psa, kamor sva šla brez trohice napetosti, kinologinja zapiše: »Pes je umirjen, lepo vzgojen in socializiran. Z vodnico imata lep kontakt in se vidi, da dobro sodelujeta. Je čist in lepo negovan. Rad ima človeški dotik in je nekonflikten do drugih psov. Na različne zvočne in taktilne dražljaje se odzove indiferentno ali radovedno …«.
Svoje skoraj črne oči, v katerih se je zrcalila vsa nežnost bernske duše, je podedoval po mami, po obeh starših pa veličastno postavo in neskončno nežno naravo, kar je bila zagotovo ena njegovih največjih odlik. Ne pravim zaman, da je bil bernski planšarski pes, ki sem ga iskala dvajset let.

Nebo mi je podarilo izjemno darilo: skupnih skoraj 13 pisanih, pestrih, predvsem pa zelo srečnih let, katerih števca ni mogla ustaviti niti najbolj predana skrb. Ob skoraj idealnih vrednostih veterinarskih preiskav in ješčnosti do zadnjih ur se je utrudilo njegovo veliko plemenito srce, ki ga je tako ljubeče razdajal. Skupaj sva se napotila proti tanki meji med življenjem in smrtjo in del mene je umrl z njim. Vem in verjamem, da bo nekoč s svojo prelepo glavo spet počival v mojem naročju.
Za vsak dan, ki sem ga preživela z njim, sem iskreno hvaležna naklonjenim zvezdam in vsem, ki so mi pomagali:
• mag. Petru Levstku, dr. vet. med, ki mu je pomagal na svet in z vsem znanjem in ljubeznijo do konca predano skrbel za njegovo zdravje in dobro počutje
• Ivanu Janežiču, vzreditelju njegovega očeta Adisa, ki ni nikdar odrekel pomoči ali nasveta
• Špeli Suhač, dr. vet. med., ki je zadnjih nekaj let z zlatimi rokami in zlatim srcem pomagala njegovim gibalom
• veterinarjem družine Nabergoj, ki so z leti postali njegovi in naši prijatelji
• svojemu soprogu, ki je razumel, zakaj je moral biti včasih drugi v vrsti – za Fellowom …

Na tem mestu hvala tudi vsem preštevilnim, ki ste mi namenili izraze sožalja osebno, pisno ali na družabnih omrežjih. Vsako mi veliko pomeni v zavedanju, da v žalosti nismo sami.

Mojca Sajovic